VRTNARIJE
Sonce sije na vrtnarje,
dežja ni nikjer….
Sonce za oblak se skrije,
dežek nam pa tla pomije….
Jesen nam trka na vrata in s seboj prinaša zadnje tople dneve polne sonca. Mali drobižki, ki domujejo pri vrtnarjih, lovijo sanje, smeh in srečo na poteh proti Kekcu, na sprehodih po Solkanu, v igri v igralnici ali na igrišču. Skupaj rastemo, se učimo, gledamo, poslušamo, okušamo svet okoli sebe. Veliko je novega in vsi smo po malem nevedni. Zato tipamo in se prilagajamo.
Izmišljujemo si enostavne rime in pesmice, pojemo, pojemo, pojemo…In nato beremo zgodbe, beremo, beremo preden zaspimo…. Ustvarjamo slike od packarije do umetnije, štejemo in se igramo matematiko. Vrtnarimo in skrbimo, da je naš vrtec lep. Ujamemo mavrico za rep in v njej vse skrite barve… Si pomagamo.
Moja žoga je velika
in z rokama se neba dotika.
Moja žoga je kot sonce
razpršeno na vse konce…
Moja žoga je kot jaz,
ki vriskam na ves glas.
Kamorkoli gremo prinašamo smeh. Veseli so nas in nas vabijo naj pridemo zopet. Veliko že zmoremo sami. Za nas leta res niso ovira. Zelo dobro poznamo dve besedi: BOM SAM.
Pedenjped se sam oblači,
sam počeše in umije,
čeveljčke si sam skrtači,
sam se s čepico pokrije.
Sam gre v širni dan na pot,
sam preudari kot in kam,
a čeprav je tak gospod,
svečke ne obriše sam.
(Niko Grafenauer)
Smo natančno takšni mali pedenjpedi in zadnje smo na sprehodu slišali besedo, ki je po malem že pozabljena. Starejša gospa nam je dejala CICIBANI. A ni to krasno?!
Zatorej… trudimo se vsak dan sproti napolniti z veseljem, igro, znanjem in navihanostjo. In to obrodi lepe stvari in obarva obraze z nasmehi…
